Briljantna domislica gospodične Šibata

Gospodična Šibata, ki ima nekaj čez 30 let, je zaposlena v podjetju, kjer izdelujejo kartonsko embalažo. Razen nje na oddelku ni druge ženske. Zato jo, poleg njenega uradnega dela, doletijo tudi t. i. ženska opravila, kot so kuhanje kave in strežba poslovnim partnerjem, pomivanje skodelic, čiščenje kuhinje, praznjenje košev in odnašanje smeti. Poleg tega so tudi nadure v podjetju nekaj povsem samoumevnega. Zaradi utrujenosti ji nekega dne postane slabo in sodelavcem se zlaže, da je noseča. Takoj odpadejo nadurno delo, kuhanje kave, strežba. Domov gre lahko ob normalnem času in njen dan postane povsem drugačen. Začudena je, kaj vse imajo popoldan še v supermarketu, da je zunaj še dan, da ji ostaja čas, ko si lahko pripravi kosilo in se v miru naspi.

Gospodična Šibata nima imena. Lahko bi bila katerakoli ženska, v kateremkoli japonskem podjetju. Stereotipi, povezani z vlogo ženske v družbi, so tudi na Japonskem močno zakoreninjeni. Hkrati je ženska tista, ki nosi življenje, in takrat je največ vredna. Vsak otrok nekaj pomeni, saj se družba na Japonskem hitro stara. Roman je pretanjena kritika japonske družbe, ki mora vsebovati srečne družine, popolne zakone, uspešne otroke, izjemno dobro plačano službo, napredovanja po hierarhični lestvici delovnih mest. Še vedno je primerno, da je mož tisti, ki domov prinaša zaslužek. Žene naj bodo mamice, gospodinje, lepo urejene, razumevajoče, kot je v primeru znank gospodične Šibata z aerobike za nosečnice. Na zahodu o vseh teh rečeh govorimo glasno in kritično. Emi Yagi je s svojim romanom ubrala japonski, ali, če rečemo širše, vzhodni način opozarjanja na pravice, slabosti, neenakopravnost med spoloma. Za svoj roman je bila nagrajena z osrednjo japonsko nagrado za prvence (Dazai Osamu Prize). (SS)