Kako je Čapljič izumil suho robo

Ko ti nekdo podre dom, si primoran zgraditi novega in navadno poiščeš še nov kraj, kjer bo domek varen pred nasiljem. Čapljič in družina iz naše zgodbe, najdejo tak kraj; varno pribežališče, ob velikem jezeru, obraslem z leskovimi grmički. Iz njihovih vejic spletejo gnezda premnoge družine čapelj, ki se začno tam naseljevati. Vendar jih narava znova postavi pred preizkušnjo. Jezero, bogato z ribami, ki so sicer na rednem jedilniku čapelj, nenadoma presahne. Hrane je zmanjkalo in lačne mlade čapljice grizljajo leskove vejice, ki so jih s kljunčki iztaknile iz gnezda. Oče Čaplja se najprej jezi nanje, da spodjedajo dom, pa ga Čapljič pomiri, da si le trebi ostanke hrane v kljunčku. Očeta prešine modra zamisel, da bi nekaj takega lahko še komu prav prišlo in začno izdelovati prve zobotrebce, sledijo še kuhalnice, pa grablje, lesene sklede … in tako pridemo do »suhe robe« in lesenih čapljic kot spomin na slavni začetek. Zgodbica je obogatena še s preletom skozi zgodovino, v zapisu Ribnica, veličina majhnosti. (MU)