Minljivost: medicina in kaj je na koncu pomembno

Medicina je dandanes naravnana tako, da življenje podaljšuje za vsako ceno, mnogokrat na račun kvalitete. Življenjska doba se je sicer res občutno podaljšala, prav tako kvaliteta življenja, vendar pa ima medicina tendenco, da staranje in minevanje jemlje kot bolezen, ki jo je treba zdraviti. Namesto da bi se usmerila v to, da starostnikom pomaga staranje sprejemati mirnejše in z več dostojanstva, se bolj usmerja v »zdravljenje« tega popolnoma naravnega pojava, ki mu ne more ubežati nihče. Avtor po dolgoletnih delovnih izkušnjah, pa tudi čisto iz zasebnega življenja ugotavlja, da je pri večini starostnikov tista prelomna točka začetka konca nenadna nesamostojnost in odvisnost od drugih pri opravljanju vsakodnevnih opravil. Kot zdravnik in kirurg priznava, da se zaposleni v medicinski stroki mnogokrat ne znajo spopasti s človekovimi stanji, ki niso bolezen. Znajo torej ozdraviti bolezni, zlome in poškodbe, ko pa se je treba posvetiti in pomagati starostniku, ki se mu izmika življenje, ki počasi ugaša, so zdravniki nemočni in se v taki situaciji enostavno ne znajdejo. Gawande v priročniku na več mestih primerja fenomen staranja med zahodno in indijsko kulturo, katere potomec je. Ugotavlja, da obstaja ogromna razlika v odnosu do starejših ljudi, ki so v indijski kulturi nadvse spoštovani in pomembni člani družine. Skoraj brez izjeme živijo z družinami svojih otrok in imajo znotraj njih časten položaj, njihovo mnenje je pomembno in se ceni. Kar se zdi avtorju še posebej pomembno je to, da v indijski kulturi starostniki še naprej (po svojih zmožnostih) opravljajo vsakodnevna fizična dela, ki bi se v našem svetu zdela pretežka in prenevarna, prav to pa jim ohranja lastno vrednost, zmožnost in voljo do življenja, ki starostnikom zahodnega sveta mnogokrat primanjkuje. Atul Gawande je v prvi vrsti kirurg, sicer pa aktiven tudi na drugih področjih, povezanih z medicino. Za svoje delo je prejel številne nagrade. (NA)