Madžarski stavek: žaloigra

Med potjo iz Budimpešte do Dunaja, ki jo z vlakom opravlja uspešen pisatelj, se njegove misli spiralno razraščajo okoli spominov na prijatelja, ki je Budimpešto izbral za svoj zadnji izstop. Ta, ravno tako pisatelj, je v svojem delu in življenju kot njegov senčni del ‒ kritiško priznani, a polemični in saboterski potonjenec, ki se prijavlja na konference ali rezidenčne razpise le zato, da jih kasneje lahko protestno odpove, prekine in ozmerja gostitelje. V Bernhardovski maniri se odpoveduje sodelovanju v burleski kapitalističnih institucij, ki se polaščajo tudi kulturnega polja, namesto tega pa svoje življenjsko delo usmeri v zasledovanje izbrisa oz. izginotja očeta, ki deli usodo mnogih beguncev. Med drugim tudi tistega, ki je leta 1940 obtičal na meji v Portbouju in kateremu je posvetil svoje zadnje delo ‒ izgubljeni rokopis Walterja Benjamina. (ŠP)