Job

Mendel Singer je, kot ga opiše avtor, “pobožen, bogaboječ in običajen, čisto vsakdanji Jud”. Njegovo življenje poteka umirjeno med družino in predajanjem znanja Svetega pisma učencem, med molitvijo in verskimi obredi. Z ženo in otroki živi na robu revščine, a za razliko od svoje žene Debore je pasivno vdan v usodo, vse življenjske tegobe so zanj izraz božje volje, ki se ji brezpogojno podredi. A potem se zgodi, da Mendel čez noč ostane brez svoje družine, izgubi pa tudi svojo vdanost in podredljivosti božji volji, jezen je na Boga in popolnoma opusti versko prakso. Želi se samo vrniti domov v Rusijo in poiskati zadnjega izmed svojih otrok, Menuhina, ki ga zaradi bolezni niso vzeli s seboj v Ameriko.

Nekega dne pa se Menuhin pojavi na njegovem pragu in poskrbi za skoraj svetopisemski čudež, ki ponovno spremeni Mendla. Njegovo transformacijo najbolje izrazijo besede, ki jih izreče, ko ga sin vpraša, če se sme peljati z njim, ker je praznik:

Hudo sem grešil, Gospod pa je gledal stran. Zmerjal sem ga z ispravnikom. Zatiskal si je ušesa. Tako velik je, da je naša hudobija ob njem neznatna. Lahko se peljem s tabo.

(TS)