Najlepši kraj

Ljutomerski profesor in pisatelj, znan tudi kot prireditelj številnih ljudskih pripovedk in zgodb, se v najnovejši avtorski pripovedki loti problema sodobnega “turističnega” odnosa do sveta. To je tisti odnos, v katerem človeku svet ne pomeni več doma, ampak zgolj potrošno zanimivost, prepričanje, da je naš planet samo torta, od katere si lahko z denarjem na kakršen koli način odrežeš poljuben kos, in ga kot lastnik poješ ali pa zavržeš. Zgodba je toliko bolj prepričljiva, ker jo ves čas preveva skromnost, urejenost in otroška navdušenost glavnega junaka – gospod je poosebljena sodobna “sancta simplicitas!”, ki v prepričanju, da dela vse prav, za seboj pušča betonsko puščavo. To popularno sprenevedanje je uspelo podčrtati tudi ilustratorki. Njena prepoznavna likovna pisava se v tej slikanici še posebej odlično zlije s poanto zgodbe. Slikanica bo s svojim jasnim sporočilom in dovolj humorno, z besedilnim ritmom ves čas uglašeno ilustracijo otrokom dala mnogo bolj pristna in spontana občutja o odgovornosti do okolja, kot marsikatera slikanica, ki nosi deklarirane oznake ekološke slikanice.

Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2014, str. 38, avtor Vojko Zadravec.