Colorless Tsukuru Tazaki and his years of pilgrimage

Šestintridesetletni Tsukuru Tazaki živi v Tokiu in dela kot konstruktor železniških postaj. V srednji šoli, ko je še živel v Nagoyji, je imel štiri najboljše prijatelje, katerih priimki so vsebovali izraz za barvo. Fanta sta se pisala Akamatsu, rdeči bor, in Oumi, modro morje, dekleti pa Shirane, bela korenina, in Kurono, črno polje. Le priimek Tazaki ni imel besede za barvo, ampak je pomenil »narediti, zgraditi.« Nekega dne se Tazakijevi prijatelji zarotniško in brez pojasnila odločijo, da bodo z njim prekinili vse stike. Nihče ga noče več videti ali se z njim pogovarjati. Tsukuru Tazaki se znajde na robu obupa, zapre se vase in razmišlja o samomoru. Čeprav se mu uspe postaviti na noge, živi osamljen, ker se na nikogar več ne more navezati. Toda potem spozna Saro, ki mu pove, da je zaradi svoje preteklosti preveč čustveno zavrt. Če želi, da ima njuna zveza prihodnost, naj se sooči s svojimi travmami. Tsukura Tazakija navdihujejo suite Leta romanja od Franza Liszta, natančneje skladba Le mal du pays (domotožje) v izvedbi Lazarja Bermana. Ko obiskuje svoje nekdanje prijatelje enega za drugim, da bi se dokopal do resnice, je to na nek način vrhunec njegovega lastnega romanja. (RN)