Mačke iz Kopenhagna

Zakaj so Mačke iz Kopenhagna dobra knjiga? Ali zato, ker jo je podpisal pomemben literat 20. stoletja? Ker je slavni Irec na poti v Trst pomotoma izstopil v Ljubljani? Ker je skoraj 80 let staro pismo štiriletnemu vnuku izšlo kot slikanica za zahtevnejše bralce, opremljena z bizarno večpomensko risbo ameriškega grafika? Eden od namenov knjižnične zbirke za otroke je poskus celostnega predstavljanja kulture sveta, v to predstavljanje pa sodijo tudi izhodi iz “varnih” ograd, ki se v kulturah slej ko prej zgradijo. Od Carrollove Alice dalje (1865), ki v ospredje postavlja paradoks realnosti (in kritiko stereotipa o viktorijanski deklici), se v 20. stoletju (J. Joyce in Ch. Morgenstern) začenja proces “razvzgojevanja”, še posebej v fantastikah M. Endeja in A. Lindgren. Ta »razvzgoja« izpostavlja predvsem vprašanja svobode družbe in posameznika, pravice otrok ter za odprto človeško skupnost nujno svobodo kreativne igre (povzeto po M. Juvan, 2007). Primeri slovenskih tovrstnih paradoksov so Jure Kvak Kvak (Vegri), Alica v nori deželi (Flisar), Petelin se sestavi (Zajc). V tem kontekstu je zanimiv primer prestopa iz vzgoje v »razvzgojo«, ponovna oživitev Hoffmannovega Petra Kuštra, ki je nastal leta 1844 kot darilo triletnemu sinu. Odgovori na gornje domneve so torej pritrdilni, saj je avtor z mojstrstvom, po katerem slovi, poročilo o mačkah in Kopenhagnu, spretno obrnil v igro z vnukom, nonsens te igre pa ostaja sveže zabaven tudi danes. *Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2015, str. 50, avtor Vojko Zadravec. (KP)