»Tega kota pa res ne bi rada omadeževala z umorom. Preveč je lep, « je davnega 1967 Agata Christe odgovorila novinarju Janezu Čučku na vprašanje, če bo v Bohinju zasnovala nov roman. Prišla je na dopust: »Pri teh letih ima človek pravico, da si odpočije, ni res?« Skoraj petdeset let potem je priplavalo mimo prvo odmevno literarno truplo. Ženska brez glave v romanu Jezero Tadeja Goloba.
Če je kdo pomislil, da smo na Založbi Goga vrgli silne vsote v promocijo – se moti. Bil je nov projekt, z žanrsko literaturo še nismo imeli opravka. Kot v tišini jezera smo ga tiho položili pred publiko. Čakali smo, kaj, če kaj, se bo zgodilo. Ni završalo takoj, ko pa je – je bil to neustavljiv val dolgih vrst za Tadejev podpis v knjigo, v knjižnicah in na spletu, polna pisarna paketov, ki so čakali na poštarja in vratolomne, za naše razmere, številke prodanih knjig. Kaj se je zgodilo od začetka slovenskih krimininalnih romanov, kjer so prevladovali kradljivci ali ohranjanje slovenskega premoženja, kot zapiše Primož Mlačnik v Memento umori II (Goga, 2023), kar se je pogosto kazalo kot tujčevo lažnivo zapeljevanje slovenskih žensk, ki jih je bilo treba »vrniti« nazaj v slovenska gospodinjstva, pa vse do današnjega razmaha domačih kriminalnih romanov lahko poglobljeno preberete v Memento umori II.
Resda Tadejevi morilci niso domače verzije Hannibala Leceterja. To pravzaprav niso naši realni morilci. Govoril mi je o zapornikih, ki jih je v organizaciji Javne agencije za knjigo RS učil pisanja v zaporih. Ti se, po njegovih besedah, ne zavedajo, kaj so storili, govorijo o umorjeni osebi, kot da je še živa. Nekateri izmed njih so se Tadejeve delavnice udeležili tudi zato, ker so mislili, da bodo dobil manjšo kazen. Skratka, ne gre za spretno in pretkano načrtovanje umora, kvečjemu na mah, v norosti trenutka, v navalu čustev. No, Metod Trobec je pretkano prežal na žrtve, kar je bila do nedavnega prej redkost, kot pa zbranost in načrtovanje. Ena od tez pravi, da kriminalni romani uspevajo tam, kjer ni prav veliko kriminala v družbi. Očitno nam gre (zaenkrat) dobro. Spletni nasilneži so sedaj sicer vse bolj pogumni in se razraščajo tudi v živo. In ne pozabimo: epidemija je dvignila odstotek femicida. Umorjene ženske so končale pod roko bližnjega, in ne drugega, neznanega, tujega.
“Ena od tez pravi, da kriminalni romani uspevajo tam, kjer ni prav veliko kriminala v družbi. Očitno nam gre (zaenkrat) dobro.”
Tadej Golob je v vsakem kriminalnem romanu razkrival ozadje sodobne domače družbe. V Jezeru (2016) smo bili v družbi zdravnikov in farmacevtov, v Leninovem parku (2018) smo brali o domačih ekstremističnih skupinah, povezanih z oblastjo, v Dolini rož (2019) se loteva podjetnikov iz Rožne doline, predela Ljubljane, kjer še vedno bivajo bogataješi, v Virusu (2020) obdobja epidemije, zaprtja družbe in hinavščine cerkve, v Komi (2022) spoznamo delovanje slovenskega zdravstva, rokovnjači iz Doline rož in Kome pridejo do zasluženega konca, in v Oj, Triglav, moj dom (2023) oplazi, med drugim in kakor da mimogrede, temo #jaztudi in nas spretno speljuje stran z novodobnimi tehnologijami v avtomobilski družbi. Če sem na enem izmed pogovorov o sodobni slovenski literaturi poslušala teze, da se sodobno slovensko leposlovje izogiba beleženju, komentiranju časa, v katerem nastajajo, se v primeru pisanja Tadeja Goloba s tem ne morem strinjati. Pušča sledi časa, v katerem so dela nastajala. Za zanamce beleži utrip časa. Z njim potujemo po Sloveniji. Na pogovorih, in sicer ga ljudje večkrat sprašujejo, če bo populiziral njihovo mesto, kraj ali predel Slovenije tako, da bo truplo našel prav tam, od koder je spraševalec ali spraševalka doma. Razkriva, kar nam je blizu, se dogaja okoli nas, vemo, da se, le da ali ni dovolj dokazov ali pa vse skupaj pade v dolgi verigi sodnih procesov. Tadej se pri svojem delu opira na strokovnjake, in sicer forenzike, patologe, poligrafiste, znanstvenike vseh vrst, tudi na sociologe. Odkar ga poznam, poznam tudi ta prave detektive in vse, ki sodelujejo v verigi nabiranja dokazov zločina. Neuradno so večkrat povedali, za katere znane in na sodišču padle primere dobro vedo, kaj se je zgodilo. Ker imajo konkretne dokaze.
»Čeprav so nam Jezero, tako knjigo kot nadaljevanko, prodali kot skandinavski noir, začetni prizor ne prikliče v spomin Joa Nesbøja, marveč Agatho Christie. Pa ne zato, ker je Agatha nekoč preživljala počitnice v Bohinju, marveč zato, ker je Taras Birsa, ki silvestruje z ljubljanskimi zdravniki na vikendu enega izmed njih, preslikava Hercula Poirota, ki se je vedno znova znašel na kakšnem podeželskem dvorcu, obkrožen z angleškim plemstvom. Tako Hercule kot Taras sta očitna tujka v izbrani družbi, prvi zato, ker je Belgijec in ker ni toliko bogat in plemenit, kolikor slaven, slednji pa se je med ljubljansko elito pretihotapil oziroma ga je vanjo proti njegovi volji pretihotapil bogat tast. In še neka podobnost je. Tako Hercule kot Taras sta trezna med pijanimi, oba sta bolj obvladana, bolj premišljena od drugih. Le tam, kjer se Hercule Poirot v podobi Davida Sucheta prisiljeno nasmehne, se Taras Birsa Sebastiana Cavazze nemo zastrmi predse …«, je zapisal Goran Vojnović v kolumni februarja 2020. Čar Jezera Tadeja Goloba in televizijske nadaljevanke je po Vojnovićem mnenju in tudi mojem ravno v tej uspeli preslikavi. Golobova elita ni odmaknjena, ne obstaja v nekem svojem, vzporednem svetu, tako kot elita Agathe Christie, marveč je tu, pomešana z rajo. Bohinj združuje vikendaše vseh slojev, zahvaljujoč prejšnji državi, kjer so bili vikendi nujnost in dostopni. In tako so sosedje na vikendu tudi tisti, ki imajo malo več kot večina. Tadej Golob je zloglasni ljubljanski eliti nadel človeški obraz, jo na neki način razgalil, predvsem pa jo je demistificiral, je še nadaljeval Vojnović. Tudi njegov junak Taras Birsa je, nehote, del tiste populacije, ki ima malo več kot večina. Vozi Volvo, smuča v tujini, živi v lepi hiši. Toda večina denarja in prestiža je od njegove žene. Taras bi bil sicer najraje v hribih, na kolesu, sam, skratka je nekdo, ki nam je blizu. Sooča nas z večino, ki si želi živeti življenje ljudi, ki jih prezira. Želimo si imeti manj, a se ne zmoremo odpovedati temu, kar imamo. In potem samo mrščimo svoje lepe obraze in po tihem hrepenimo po neosvojenih vrhovih, zaključi Vojnović.
“Tadej Golob lastnoročno dviguje branost v Sloveniji in spodbuja nakupe knjig domačih avtorjev. Pravzaprav je neformalni ambasador branja pri nas. Je kaj lepšega kot to, da domači avtor podira rekorde branja in nakupovanja knjig?”
Fenomen Tadeja Goloba je tudi to, da je iz kome pravzaprav obudil dva žanra; poleg kriminalk tudi biografije. Njegovi bralci in bralke se, ne samo v času sejma, vračajo po ostale, ne samo njegove, knjige. Tadej Golob lastnoročno dviguje branost v Sloveniji in spodbuja nakupe knjig domačih avtorjev. Pravzaprav je neformalni ambasador branja pri nas. Je kaj lepšega kot to, da domači avtor podira rekorde branja in nakupovanja knjig? Ker pa to praviloma počne z žanrsko literaturo, se ga vse nagrade izognejo. Kakor da bi bil žanr »otrok manjšega boga« v slavljeni slovenski literaturi. Domnevam, da je žanrsko pisanje težje, kot se zdi na prvi pogled. Poleg zakonitosti, treba jih je poznati, da jih lahko kršiš, je potrebno spretno pisanje, ki bralca ne izpusti. Tadej piše natanko tako, da ko začnemo brati, knjige ne moremo odložiti. Zna pritegniti bralce in bralke, zna jih zapeljati v zgodbo. Pri tem odslikava naš čas in mentaliteto. Prepoznamo se. Tudi v tistem, česar ne maramo.
