Olga Tokarczuk, Nobelova nagrajenka za literaturo za leto 2018, je neprekosljiva pripovedovalka zgodb in moderna pisateljica z občutljivim posluhom za probleme sodobnosti.

Prvoosebna pripoved hčere, ki na posestvu na jugu Afrike živi z očetom in njegovo novo ženo. Bela posestnika imata črnega hlapca in njegovo mlado ženo. Težko življenje na posestvu zaznamuje odtujenost in sovraštvo. Pomanjkanje sporazumevanja in redke trde dialoge med njimi junakinja povzema v svojih vsakodnevnih monologih, vrzeli v stikih in komunikaciji zapolnjuje z lastnimi mislimi v stilu toka zavesti. Kje v njenih razmišljanjih pa se konča resničnost in začne fikcija? Coetzee je prejemnik številnih literarnih nagrad in tudi Nobelove nagrade za književnost. (Tatjana Pristolič)

Droben, v danem trenutku pomemben, sicer pa čisto nepomemben dogodek združi dve osebi. Trčita dve popolnoma različni kulturi, ki se sčasoma povežeta, mešata, dopolnjujeta, v nekaterih pogledih pa si kulturi (ter tudi osebi) ostaneta popolni tujki. Glavna akterja, Julie in Abdu-ja oziroma Ibrahima ibn Muso, so mnogi označili za novodobna Romea in Julijo. Pri The Times so zapisali: »Grenkosladka zgodba o Romeu in Juliji naše cinične dobe. Bleščeče in vznemirljivo.« (dobreknjige)

Ogledala (al-Maraya, 1972) sestavlja 55 pripovedi, ki opisujejo pisateljeve znance in nosijo naslov po njihovih imenih. Bralec lahko skozi zgodbe posameznikov (otrok, gospodinj, študentov, uradnikov itd.) spozna egiptovsko družbo v obdobju političnih in socialnih sprememb od revolucije 1919 do arabsko-izraelske vojne leta 1967. Seštevek vseh zgodb prikazuje ogledalo egiptovske stvarnosti. »V mojih zgodbah ni junakov. Kritično pogledam okrog, pa ne vidim nikjer nič posebnega«, pravi Mahfuz, katerega mnenje je, da je slika družbe in ljudi zadostna socialna kritika. Znameniti egiptovski pisatelj Nagib Mahfouz (1911–2006) je leta 1988 kot prvi in (doslej) edini arabski avtor prejel Nobelovo nagrado za književnost. (Erika Marolt)

Nobelov nagrajenec Soyinka Wole, sicer avtor številnih dramskih besedil in proznih del, se nam predstavi v avtobiografskem romanu, ki je izšel leta 1981. Zaradi svoje neposrednosti je prebudil vsesplošno zanimanje po vsem svetu, v delu pa ohranja eno svojih bistvenih značilnosti: vsestranost in sočasnost pripovedovanja. Do izraza prihaja avtorjeva povezanost z jorubsko preteklostjo, z nigerijskimi rekami in gorami, gozdovi in njihovimi prebivalci, preseneča pa dejstvo, da ni nikjer sledu o domnevno zaostali Afriki. Povsod pričevanja o Evropi, sodobnemu stanju v kulturi in civilizaciji. Ake: leta otroštva je leta 2017 doživel tudi svojo filmsko uprizoritev, avtor pa je za svoje delo leta 1983 prejel tudi nagrado Anisfield-Wolf Award. (Anton Brlan)

Saul Bellow je bil kanadsko-ameriški pisatelj judovskega porekla, nobelovec, dobitnik Pulitzerjeve in še mnogih drugih nagrad za književnost. Rodil se je leta 1915 v Ontariju v Kanadi, pri njegovih devetih letih pa se je družina preselila v Chicago, ZDA. Glavni junak romana, ki je delno avtobiografski, je judovski izobraženec Arthur Sammler, ki je preživel koncentracijsko taborišče, oslepel na eno oko in utrpel hude psihične travme. Po vojni ga je v Ameriko pripeljal premožni nečak dr. Gruner. Živi na Manhattnu pri ovdoveli nečakinji, poučuje na univerzi in se sooča z napredkom sveta, ki pa, kot se mu zdi, ne prinaša nič dobrega. Ves čas ga obkroža družina, tudi precej čudaška hčerka mu ne da miru, ki si ga tako želi. (JP)

Gimpeija Momoija neustavljivo vleče k zasledovanju deklet, ki mu vzbudijo pozornost, navada pa ga spravlja v zadrego tudi pred samim seboj. Nekoč ga zalezovanje pripelje v položaj, ko postane naključni tat dekleta, ki je vanj od strahu zabrisala torbico, skupaj s svojimi življenjskimi prihranki. Čeprav mu ni bilo do denarja, mu strah in nelagodje zaradi svojega početja ne dopuščata razrešiti krivice. Slaba vest mu vzdramlja čute in že bežne podobe ga vodijo do prepletanja dejanskosti s spomini, fantazijami in sanjami.

Japonski nobelovec Yasunari Kawabata (1899–1972) mojstrsko obvladuje zasuke pripovedi in se osredotoča okoli pogostih tem svoje literature: iskanje lepote, nelagodje grdega, odnos med starostjo in mladostjo ter nenazadnje ženskim vlogam. Kawabata pri orisu družbenih odnosov ostaja znotraj tradicionalnega, a kljub temu, da avtor zavestno daje prednost liričnosti pred družbenim komentarjem, nam skozi njegovo občutljivost pri obravnavi oblik podreditve nakazuje premislek o (ne)naravnosti takšnih razmerij.

Društvo slovensko-portugalskega prijateljstva vabi na pogovor z Barbaro Juršič, uveljavljeno prevajalko portugalskega Nobelovca Joséja Saramaga v slovenščino, začinjen z branjem izbranih odlomkov iz njegovih romanov Esej o slepoti in Evangelij po Jezusu Kristusu. Pogovor bo vodila Gabriela Droga.

V romanu nobelovca Samuela Becketta spremljamo tragikomično popotovanje dveh starcev, pri čemer ni jasno, kaj je njun cilj in zakaj se pravzaprav podajata na pot. Mercier in Camier se o tem ne sprašujeta, veliko več opravka pa imata s popisom svojih sredstev in vremenskih pojavov – muhasto vreme jima povzroča neprestane spremembe in odložitve načrtov, predmeti, kot so dežnik, dežni plašč, torba in kolo, pa se izgubljajo, kvarijo in so največkrat v napoto, a prav nikoli ne uspejo opravljati tega, čemur so namenjeni. Roman ob besednih dialogih junakov neprestano učinkuje komično, a nas hkrati tudi spravlja v nelagodje. Pri tem sledi glavni niti razvoja Beckettove literature, ki v vsebini, v kasnejših delih pa vedno bolj tudi v obliki, uprizarja redukcijo – razpadanje telesa in prevoznih sredstev, součinkuje z Beckettovim namernim razkrojem jezika in sloga. (ŠP)

Njene necenzurirane knjige (večina je v ruščini izšla šele po razpadu Sovjetske zveze) so šokantne, saj se pisateljica ukvarja s prikazom zgodb navadnih ljudi, ki so izgubljeni v kolesju postsovjetskega režima.