Herman Mussert, nekdanji učitelj latinščine, ki se po izgubi službe preživlja kot avtor turističnih vodnikov, se nekega jutra prebudi v lizbonskem hotelu z občutkom, da je morda mrtev. Še prejšnji večer je legel v posteljo v Amsterdamu. Preplavijo ga dvajset let stari spomini na razmerje z Mario Zeinstro, učiteljico biologije, ki se je hotela maščevati svojemu možu, prav tako učitelju Arendu Herfstu zaradi njegovega razmerja z učenko Liso d'Indio. V drugem delu zgodbe se Herman znajde na ladji v druščini šestih moških na poti v Brazilijo. Vsi so že mrtvi in vsak pove svojo življenjsko zgodbo skrivnostni ženski, preden se razblini. Herman je zadnji na vrsti in pove Naslednji zgodbo. (RN)
Claudia je novinarka, ki se razide z Diegom. Ne more si predstavljati življenja brez njega, zato skoraj naredi samomor. Potem okreva, zapusti Buenos Aires in se preseli v Posadas v Argentini. Kor novinarka ni svobodna, saj mora pisati po naročilu delodajalca. Še enkrat se preseli, tokrat v Madrid. Išče službo in rojak Marco jo zaposli kot natakarico v baru Samorog. Zaradi Marcove vedno daljše odsotnosti dobi delo tudi Édgar, mlad Mehičan, ki pobegne od svoje bogate, a izkoriščevalske družine, in si hoče ustvariti novo življenje v Madridu. Claudia prekine kratkotrajno razmerje z Ricardom, Marcovim prijateljem. Zavrne Édgarjeve poskuse približevanja, toda konec zgodbe lahko pomeni tudi nov začetek.
Trije prijatelji se že v rani mladosti vnamejo za isto dekle, lepo Slovakinjo Marijo; dogajanje je umeščeno v viharne čase med leti 1938–1968 na Slovaškem, kjer so se v treh desetletjih bliskovito izmenjevali režimi, države in celo jeziki, kar daje osebnim zgodbam Juda Gabrijela, Čeha Jana in Madžara Petra nepredvidljivo dinamiko. Tekoča, napeta pripoved je prežeta s (ponekod črnim) humorjem in toplino.
Glavni lik romana je moški, ki v psihiatrični bolnišnici piše spomine na svoje otroštvo, polno nasilja in prepirov med očetom alkoholikom in materjo, obremenjeno s preveliko telesno težo. Po materini tragični smrti ga posvojijo in prvič v življenju je deležen ljubezni in razumevanja. A mlado življenje, tako zgodaj zaznamovano z nasiljem, gre naprej po tej poti. Zaide v slabo družbo, pusti šolo, začne piti in na koncu ga iz hiše vržejo celo krušni starši. Po tem dogodku je pripovedovanje vedno bolj psihotično, saj začne mešati svoje strahove in želje za resničnost, kar ga pripelje v psihiatrično bolnico.
Knjiga je odličen prikaz vpliva zgodnjih otrokovih izkušenj na celotno človekovo življenje.
Prvoosebna pripovedovalka Adolfine Freud, sestra Sigmunda Freuda, razgrne fragmentarno zgodbo o svojem življenju in posredno tudi o življenju svojega brata. Avtentični okvir nudi odsev razmer tedanjega časa, skozi zgodbo pa se odpirajo filozofske in etične dileme, diskurzi o »norosti« in »normalnosti« in vprašanje, ali bi slavni psihoanalitik lahko rešil svoje štiri sestre pred holokavstom.