Adèle je voznica šolskega avtobusa na francoskem podeželju in prvoosebna pripovedovalka zgodbe v obliki dnevniških zapisov. Medtem ko prevaža otroke in mladino v šolo in nazaj, se spominja svojega odraščanja, ko je bila še fant, ki je čutil, da je punca. Po spremembi spola in odselitvi od doma Adèle išče svojo novo identiteto, s katero se njen brat Axel dolgo ne more sprijazniti. Ko se v domačem kraju zaposli kot voznica, je nihče ne prepozna. Niti njen ljubimec Tony ne pozna njene preteklosti. Nekega dne šolski avtobus zajame snežni metež in Adèle se z otroki zateče v jamo, ki so jo za potrebe turistov spremenili v muzej prazgodovine. Med čakanjem na pomoč Adèle od otrok zve, da njena skrivnost ni več tako skrita. Roman odlikujejo tenkočutni opisi narave, s katerimi se prepletajo Adèlina razmišljanja o vozačih in njihovih zgodbah. Dobil je Nagrado Evropske unije za književnost.

Leta 1960 rojena avtorica je romunska pisateljica, pesnica, prevajalka, literarna kritičarka in profesorica književnosti. Življenje se začne v petek je njen prvenec (2009) in zanj je leta 2013 dobila nagrado EU za književnost. Dogajanje romana je postavljeno v Bukarešto konec devetnajstega stoletja, v čas mnogih odkritij in hitrega razvoja. Mestni časopisi tekmujejo med seboj z objavo novic in škandalov. Spremljamo usode prebivalcev, dobrodušnega policijskega komisarja Costacha, doktorja Margulisa in njegove družine, osemletnega Nicuja, ki za skromen zaslužek nudi usluge vsem po vrsti, direktorja časopisne hiše, ki umre v dvoboju, mladega tujca Dana Cretuja, ki ga kočijaž Petre najde skoraj zmrznjenega v snegu nedaleč od trupla lepo oblečenega moškega. Knjiga nam zastavlja mnogo vprašanj, a preprostih odgovorov nam avtorica ne nudi. (JP)

Avtor se je rodil na Cipru leta 1971, študiral pa je zgodovino in arheologijo v Atenah. Njegova dela so prevedena v angleški in bolgarski jezik, za Dnevnik nezvestobe je leta 2013 prejel nagrado EU za literaturo. Glavni junak romana, Jorgos Dukarelis, je slaven arheolog, ki se je po dvajsetih letih letih vrnil na otoček v Kikladih, kjer je vodil izkopavanja, ki so usodno vplivala na njegovo življenje. Zaljubil se je v študentko Andigoni in se, kljub temu, da je ljubil svojo ženo, ločil ter se poročil z njo. (JP)

V zbirki šestnajstih kratkih zgodb se Spahić vrača na temačno področje skrajnih duševnih stanj, nervoz, ki počasi brbotajo v posameznikih in se kot gobavost ali nematerialna oblika dediščine prenašajo znotraj družine ali vasi. Vanjo nas uvedejo Heliocentrične pripovedi doktorja Maksima Džankića, ki je tudi ena najspretnejših zgodb v zbirki in nastavi takt ter tematiko sledečih. Zgodbe puhtijo od duha po smrti in nelagodju, ki ga spodbujajo odmerki alkohola, cigaret in narkotikov, motivov odsotnih ali mrtvih staršev, njihovih dramatičnih samomorov in likov bolj ali manj frustriranih pisateljev. Poleg hvaljenega Spahićevega stilizma najbolj navdušijo tudi zgodbe, v katerih se pokloni pisateljskim velikanom – Bernhardu in Carverju, pri čemer se avtor izkaže tudi kot bralec. (ŠP)

Herman Mussert, nekdanji učitelj latinščine, ki se po izgubi službe preživlja kot avtor turističnih vodnikov, se nekega jutra prebudi v lizbonskem hotelu z občutkom, da je morda mrtev. Še prejšnji večer je legel v posteljo v Amsterdamu. Preplavijo ga dvajset let stari spomini na razmerje z Mario Zeinstro, učiteljico biologije, ki se je hotela maščevati svojemu možu, prav tako učitelju Arendu Herfstu zaradi njegovega razmerja z učenko Liso d'Indio. V drugem delu zgodbe se Herman znajde na ladji v druščini šestih moških na poti v Brazilijo. Vsi so že mrtvi in vsak pove svojo življenjsko zgodbo skrivnostni ženski, preden se razblini. Herman je zadnji na vrsti in pove Naslednji zgodbo. (RN)

Claudia je novinarka, ki se razide z Diegom. Ne more si predstavljati življenja brez njega, zato skoraj naredi samomor. Potem okreva, zapusti Buenos Aires in se preseli v Posadas v Argentini. Kor novinarka ni svobodna, saj mora pisati po naročilu delodajalca. Še enkrat se preseli, tokrat v Madrid. Išče službo in rojak Marco jo zaposli kot natakarico v baru Samorog. Zaradi Marcove vedno daljše odsotnosti dobi delo tudi Édgar, mlad Mehičan, ki pobegne od svoje bogate, a izkoriščevalske družine, in si hoče ustvariti novo življenje v Madridu. Claudia prekine kratkotrajno razmerje z Ricardom, Marcovim prijateljem. Zavrne Édgarjeve poskuse približevanja, toda konec zgodbe lahko pomeni tudi nov začetek.

Trije prijatelji se že v rani mladosti vnamejo za isto dekle, lepo Slovakinjo Marijo; dogajanje je umeščeno v viharne čase med leti 1938–1968 na Slovaškem, kjer so se v treh desetletjih bliskovito izmenjevali režimi, države in celo jeziki, kar daje osebnim zgodbam Juda Gabrijela, Čeha Jana in Madžara Petra nepredvidljivo dinamiko. Tekoča, napeta pripoved je prežeta s (ponekod črnim) humorjem in toplino.

Glavni lik romana je moški, ki v psihiatrični bolnišnici piše spomine na svoje otroštvo, polno nasilja in prepirov med očetom alkoholikom in materjo, obremenjeno s preveliko telesno težo. Po materini tragični smrti ga posvojijo in prvič v življenju je deležen ljubezni in razumevanja. A mlado življenje, tako zgodaj zaznamovano z nasiljem, gre naprej po tej poti. Zaide v slabo družbo, pusti šolo, začne piti in na koncu ga iz hiše vržejo celo krušni starši. Po tem dogodku je pripovedovanje vedno bolj psihotično, saj začne mešati svoje strahove in želje za resničnost, kar ga pripelje v psihiatrično bolnico.

Knjiga je odličen prikaz vpliva zgodnjih otrokovih izkušenj na celotno človekovo življenje.

Prvoosebna pripovedovalka Adolfine Freud, sestra Sigmunda Freuda, razgrne fragmentarno zgodbo o svojem življenju in posredno tudi o življenju svojega brata. Avtentični okvir nudi odsev razmer tedanjega časa, skozi zgodbo pa se odpirajo filozofske in etične dileme, diskurzi o »norosti« in »normalnosti« in vprašanje, ali bi slavni psihoanalitik lahko rešil svoje štiri sestre pred holokavstom.