Japonska pisateljica, Minae Mizumura, se je rodila leta 1951 v Tokiju. Kljub temu, da se je družina pri njenih dvanastih letih preselila v Ameriko, je strogo ohranjala in razvijala japonščino. Njene romane zaznamuje močan pridih japonske tradicije. Za Mamino zapuščino je leta 2012 prejela nagrado Osanagi Jiro. Glavni junakinji romana sta sestri Mitsuki in Natsuki. Medtem ko je Natsuki bogato poročena in ima dva otroka, Mitsuki, gmotno slabše preskrbljena, pri petdesetih ugotavlja, da jo mož vara in načrtuje poroko z mlajšo žensko. Ko sestrama umre mati, ki je bila za življenja ekscentrična in skrajno egoistična, Mitsuko možu, ki je poslovno v Vietnamu, tega ne pove, saj se ji zdi mogoče, da ji mož za ljubico ne pove zato, ker pričakuje, da bo po materi dobila zajetno zapuščino.

Britanka Raynor Winn je pohodnica na dolge poti in pisateljica. Njen avtobiografski prvenec Prežeta s soljo je uspešnica, leta 2019 je bil nagrajen z RSL Christopher Bland Prize. Zakonca pri petdesetih, Raynor in Moth Winn, čez noč doleti najhujše: Mothu postavijo diagnozo neozdravljive, hitro napredujoče bolezni, hkrati pa izgubita pravdo na sodišču in pristaneta na cesti brez kmetije in dohodka. Ker je gostovanje pri prijateljih za obe strani neprijetno, se odločita, da bosta kljub zdravnikovim nasvetom Mothu naj počiva, prehodila Jugozahodno obalno pot, dolgo 1014 km. Muke prvih dni potovanja s prehojenimi kilometri počasi zamenjajo drobne radosti in uživanje v naravi in medsebojni bližini, še posebej, ker je videti, kot da se Mothovo stanje izboljšuje.

Še ena knjiga (že šesta po vrsti; Nekoč, Potem, Zdaj, Tedaj, Kmalu ) iz "družine knjig" (tako pisatelj poimenuje knjige o judovskem dečku Feliksu v času 2. svetovne vojne in holokavsta!), ki jih je mogoče brati v katerem koli vrstnem redu. Morda bo sledila še ena, Vedno, in knjižna družina se bo zaokrožila s številko sedem. Tudi v tem prvoosebno pisanem romanu (izjema je le Zdaj) se srečamo s pogumnim in optimističnim protagonistom Feliksom in z njegovima prijateljema, Gabriekom in Anjo, ki sta njegova nova družina, saj je pravo izgubil v času vojne. Piše se leto 1946, krvava vojna se je končala, toda tudi čas formalnega miru prinaša veliko nasilja in nevarnosti. Prav zato idealistični in humanistični Feliks kot tudi noseča Anja iščeta možnosti za nov začetek in novo, varnejše življenje izven Poljske, pa čeprav na drugem koncu sveta, v Avstraliji. Tudi ta roman je uperjen proti nasilju, vojni in sovraštvu ter kliče k miru, humanizmu in varnemu otroštvu. Mojstrsko ga je prevedel Dušan Ogrizek.

*Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2019, str. 109, avtorica Darja Lavrenčič Vrabec.

Delia Owens, rojena leta 1949 v New Yorku, je ameriška raziskovalka in pisateljica, ki piše predvsem o življenju v naravi. Tam, kjer pojejo raki, je njen prvi roman, ki je postal velika uspešnica. Junakinja zgodbe je deklica Kya, ki otroštvo preživlja sama v koči v močvirju na obali severne Karoline.

Zaradi očetovega trpinčenja najprej odide mati, za njo pa še sorojenci. Kya se izogiba stikom z ljudmi, saj ne želi pristati v sirotišnici, hkrati pa se, po sili razmer, uči, kako preživeti v naravi.

Njeni prijatelji so predvsem galebi, od ljudi zaupa samo temnopoltemu lastniku skromne črpalke, kamor občasno zaide po gorivo za čoln. Vendar pa med prebivalci bližnjega mesteca kljub temu o njej krožijo različne govorice.

Postalo je nedvomno: usodna bitka za preživetje človeštva se čedalje intenzivneje odvija na bojiščih narave in z njenimi sredstvi. Mar to naznanja dokončni poraz človekove svobode, njegovih etičnih orodij in veščin ali nemara celo uničenje človeštva?

Ko govorimo o življenju in o kvaliteti življenja, običajno rečemo, da je potrebno živeti in ne samo bivati. Tragično pa je, da se ljudje velikokrat znajdemo v situacijah, ko je potrebno predvsem preživeti. V situacijah, ki nas prisilijo v to, da aktivno izberemo življenje.